V tem članku so vzorci vedenja tema, kateri bi rad posvetil pozornost. Vzorci vedenja pomenijo ponavljanje enakih načinov vedenja in delovanja v vsakdanjem življenju ne glede na to, ali ustrezajo trenutni situaciji ali ne, ali so škodljivi za človekovo zdravje ali ne.
Negativni vzorci vedenja
Ljudje oblikujejo svoje vzorce vedenja (pozitivne in negativne) v večjem delu v otroštvu, pa tudi v zgodnjih letih in kasneje v zrelih letih na podlagi življenjskih izkušenj različnih vrst. Ti vzorci tvorijo v naši psihi nezavedne “načrte“, ki so trajno aktivni in so lahko negativni ali pozitivni. Če so pozitivni in ustrezajo trenutnim življenjskim razmeram, potem ni težav. Pogosto pa se zgodi, da ljudje počnejo stvari, ki so za njih škodljive, ki jih ovirajo pri vsakodnevnem razvoju in napredovanju v življenju, ki jim ne prinašajo veliko dobrega, a se jih kljub vsemu vztrajno držijo. V teh primerih gre za negativne vzorce vedenja, ki se jih ti isti ljudje pogosto sicer zavedajo in bi jih posledično želeli odstraniti, vendar jim nekaj v njih preprečuje, da bi ukrepali in nekaj spremenili.
Primer iz prakse
Pri delu s pacienti se pogosto zgodi, da, na primer, moški reče, da se zaveda, da njegove partnerke nikoli zares niso bile tisto, kar je iskal in si želel, da so bili ti odnosi za njega škodljivi, vendar kljub vsemu ne uspe srečati partnerke z lastnostmi, ki bi si jih želel. Dejstvo, da se zaveda svojega vzorca vedenja, ki bi ga rad spremenil, je sicer pozitivna stvar, vendar samo zavedanje ni dovolj za spremembo. Gre za to, da obstajajo globlji razlogi zaradi katerih se upiramo opuščanju starih vzorcev vedenja.
Sekundarni dobitek
Čeprav negativni vzorci vedenja omejujejo ljudi pri njihovem funkcioniranju in napredovanju v življenju, je pomembno poudariti, da je to vedenje vedno motivirano z neko koristjo. Morda se sliši paradoksalno, da ljudje počnejo stvari za katere vedo, da so za njih škodljive, vendar so njihove koristi in užitek motivirani nezavedno. Na primer, naš moški iz primera se povsem verjetno druži s partnerkami, ki niso to, kar išče, da bi se izognil neprijetnemu občutku manjvrednosti, zavrnitve, strahu pred neuspehom ali pa, da bi občutil nek pozitiven občutek. V psihoterapiji se ta pojav imenuje sekundarni dobitek. Ljudje so pogosto preveč osredotočeni na spreminjanje vedenja kot pa na odkrivanje vzrokov in motivov svojega vedenja. Ko se zavedamo vzrokov določenega škodljivega vedenja, zmanjšamo odpor do njegove spremembe. Ko se zavedamo in začutimo sekundarni dobitek določenega vzorca vedenja, lahko nato korak za korakom in vztrajno delamo na spremembah.
Spreminjanje vzrokov vedenja in ambivalentnost
Spremembe pa ne preprečuje ali ovira samo sekundarni dobitek, temveč tudi ambivalentnost do spremembe. Čeprav si oseba želi spremeniti določeno vedenje, obstajajo razlogi proti temu. Gre za to, da oseba, kjub vsemu, še vedno funkcionira, čeprav na način, ki je za njo škodljiv. Pogosto se namreč, da bi si olajšali situacijo, preprosto ne odločimo za novo opcijo, ker nas postavlja v večjo negotovost in ker v nas vzbuja strah. Namesto tega raje ostanemo v nam znani coni udobja. V simbolnem smislu, čeprav je oseba v jami, kjer je mračno in depresivno, raje ostane na tem mestu, kot pa poskuša najti rešitev, ki bi ji omogočila, da se reši te jame in pride na površje. Razlog za to sta negotovost in strah, da bi se lahko, če se premakne s tega kraja, izgubil ali padel še globlje v prostranih kanalih in hodnikih te jame. Hkrati je to dejstvo eden glavnih razlogov, da se ljudje, ki razmišljajo o vstopu v proces psihoterapije s pomočjo katere bi lahko spremenili moteče vzorce vedenja, ne odločijo za začetek tega procesa.