Samo enkrat sem ostal brez sape. Takrat, ko me je nekdo vprašal: “Kdo si ti?” (D.H.)
V dobi družbenih omrežij, kot so Facebook, Instagram, Tiktok in Twitter, se povsem naravno pojavljata dve vprašanji: Koliko resničnega jaza so ljudje pripravljeni žrtvovati, da bi lahko pripadali in bili del družbe, v kateri živijo? Kaj so ljudje pripravljeni storiti ali postati, da bi pripadali? Obe vprašanji sta zelo pomembni, ko razmišljamo o tem, koliko ljudje ostajajo zvesti sebi in koliko prilagajajo svoje vedenje, da bi se počutili ljubljene, sprejete in da bi postali del skupine ali družbe.
Ljudje smo namreč družbena bitja, ki so med seboj povezana na različne načine. Zgodovina človeštva potrjuje, da brez soljudi ne moremo ne preživeti ne obstajati. Ljudje so ugotovili, da ima delo v skupinah velike koristi, da jim prinaša varnost in strukturo ter da lahko preživijo le kot del skupine. Haidt (2003) piše, da posameznik vlaga pomemben del svojih čustev v družbene dogodke, ki niso neposredno povezani z njim. Takšna čustva imenujemo moralna in so povezana z interesi oziroma blaginjo družbe kot celote. Ljudje so danes več kot očitno odvisni od družbenih odnosov zaradi potencialnih koristi in podpore, ki jim jih lahko le ti zagotovijo. Cohen in Willis (1985) trdita, da sta psihološka in fizična podpora med najpomembnejšimi koristmi, ki jih imajo posamezniki. Psihološka podpora je čustvena podpora v obliki nasvetov, ki ljudem pomagajo obvladovati stresne situacije. Fizična podpora pa je materialna podpora, ki ljudem pomaga v obliki denarja in različnih storitev. Baumeister in Leary (1995) trdita, da je potreba po pripadnosti “osnovna človekova motivacija” (str. 520), pri kateri ima oblikovanje in izguba odnosov pomembne čustvene in kognitivne posledice na posameznika. Ljudje navadno ustvarjajo družbene odnose pod različnimi pogoji. Zanimivo je, da jih oblikujejo tudi takrat ko so ti pogoji slabi in imajo ljudje nič ali zelo malo skupnega ampak se preprosto pogosto srečujejo na istem mestu (Baumeister & Leary, 1995). Ljudje ne marajo izgubljati povezav tudi če material, ki “lepi” povezavo, ne obstaja več (Baumeister & Leary, 1995). Lahko bi rekli, da obstajata dva razloga za potrebo po pripadnosti. Prvič, ljudje potrebujejo pogoste, prijetne in pozitivne interakcije vedno z istimi posamezniki, in drugič, ljudje potrebujejo te interakcije v okviru dolgotrajne in stabilne medsebojne oskrbe in podpore (Baumeister in Leari, 1995). Vprašanje je seveda, po kakšni ceni.
Teorija resničnega jaza
Zgornje razmišljanje nas pripelje do teorije resničnega jaza in teorije lažnega jaza, ki se nanašata na zgodnejše faze našega življenja. Če mati, ki najpogosteje skrbi za dojenčka, ne uspe sprejeti in prepoznati njegovih želja, bo to pomanjkljivost nadomestila z gesto, ki je zanjo smiselna in ki temelji na njenih željah in življenjskih pogledih ter na podlagi “soglasja” dojenčka, vendar pa zanj to ni nujno koristno. Na primer, dojenček joče, ker ima občutek, da je v nevarnosti. Ker mati ne prepozna njegove potrebe in misli, da dojenček joče, ker je lačen, mu da v usta stekleničko z mlekom. Otrok se zadovolji s tem, ker nima druge izbire, ker je tako ali tako odvisen od svoje matere. “To soglasje dojenčka bi lahko imenovali kot začetno stopnjo razvoja lažnega jaza, ki je posledica materine nezmožnosti, da prepozna potrebe svojega dojenčka” (Winnicott, 1965, str. 145). Vendar pa težava lažnega jaza ni v tem, da obstaja. Lažni jaz je namreč “nedvomno vidik resničnega jaza”, ki je nujen in koristen, ker omogoča posamezniku, da se prilagodi družbenim normam in deluje v družbi (1956, str. 387, citirano v Balick, 2013). Dejstvo je, da se moramo odreči delu našega resničnega jaza, da bi postali (in ostali) del družbe. Po Winnicottu lažni jaz ne bi smel biti problem za naš resnični jaz. Težava pa vendar nastane, ko začne naš lažni jaz prevladovati nad našim resničnim jazom, našo pristnostjo. Težava nastane, ko lažni jaz, ki je nenehno prisoten, ne glede na to, ali skriva ali brani resnični jaz ali išče nove svetove, v katerih bi rad izrazil resnični jaz, omejuje posameznikovo sposobnost resnične interakcije s svojim okoljem oziroma z osebo s katero je v stiku” (Roberts, 2011, str. 29). Tovrstno vedenje lahko opazimo na vsakem koraku v vsakdanjem življenju. Obstaja namreč veliko ljudi za katere se zdi, da zelo dobro funkcionirajo in komunicirajo z drugimi, po drugi strani pa so zelo previdni (ali lažni) v svojem vedenju in dejavnostih. Vse to se dgaja vsepovsod. Med prijatelji, partnerji, sodelavci, družino, na socialnih omrežjih in podobno.
Primera iz prakse
Moški, ki je pred kratkim doživel dramatičen razhod, ne želi deliti vseh podrobnosti s prijatelji, ker ni prepričan, kako se bodo odzvali, četudi je on žalosten in popolnoma zlomljen. Raje ne govori o tem ali spreminja teme ali pa govori o temah, ki so zanj in za druge bolj razumljive, racionalne, “varne”. Poleg tega komunicira z okoljem na način, da bi dosegel določen cilj. Zdi se, da uporablja svoj lažni jaz ne le za to, da bi ostal del svojega kroga prijateljev, temveč tudi za doseganje lastnih ciljev, ki niso usmerjeni v njegov resnični jaz, ampak da bi se na primer skril pred pomanjkanjem sposobnosti resničnega jaza biti sam. Obstajajo še drugi primeri iz prakse. Ne zgodi se redko, da ženska izjavi, da je s partnerjem večkrat seksala le “zaradi miru v hiši”, ker ni želela, da bi zveza trpela zaradi “ene malenkosti”. Med terapijo se je izkazalo, da je bil njen strah, da bo ostala sama, neljubljena in obsojena s strani partnerja in tudi njunega okolja, tako velik, da je pozabila na svoj resnični jaz in na potrebo po duševnem miru. “Ker sem mislila, da je tako moralo biti.” je dejala v terapiji.
Kar nas pripelje do glavnega vprašanja: Kako dolgo lahko delujemo na osnovi lažnega jaza? Imamo dovolj energije, da se lahko pretvarjamo v neskončnost? Oblikovanje različnih simptomov, kot so povečana tesnoba, nihanje razpoloženja, razdražljivost, občutki “ujetništva”, nizka samozavest in samouničujoče vedenje v obliki zlorabe alkohola, spolne odvisnosti, zlorabe mamil in samopoškodovanja je odgovor na obe vprašanji. Zamislite si ekonom lonec za kuhanje. Vsakič, ko se pretvarjate in greste proti svojemu resničnemu jazu, postane voda stopinjo ali dve toplejša. Mislim, da si ni težko predstavljati, kaj se zgodi z življenjem človeka, ko voda doseže vrelišče…